Zadnje čase se res veliko govori o čustveni inteligenci, lahko bi rekli, da smo bombardirani z različnimi informacijami in pogledi, ki jih pišejo različni ljudje, nihče pa pri vsem tem ne omenja, da je bistvo te nove paradigme staro kar 2500 let in sega v staro Grčijo z imenom ETIKA o kateri piše v svojih knjigah Aristotel. Vendar o tem drugič, ko vam bom poskušala podati zgodovinska dejsta in narediti primerjavo med EQ in Aristotelovo sredino, katera predstavlja najtežji del v Nikomahove etiki.

Torej zakaj se ravno danes polaga tolikšna teža in pozornost na Čustveno inteligenco? Zakaj nam svet racionalizma ne pomeni več toliko? Odgovor je popolnoma enostaven.

Presek skozi zgodovino nam pokaže nazorno sliko o popolnem negiranju čustev in povzdigovanju razuma do božanskosti. Posledice takšnega razmišljanja pa čutimo še danes. Svet globalizacije v katerem smo se znašli (in smo ga tudi sami ustvarili) je svet popolnega racionalizma s poudarkom na razumu, ne daje pa nam tistega, kar človek najbolj potrebuje: empatije, transparentnosti, ustrežljivosti, pripadnosti, socialnega in družbenega zavedanja, samoobvladovanja in še in še bi lahko naštevala. Ko ni tega ni kreativnosti ni inovativnosti, odnosi so skrhani. Čustva so, v svetu dela in medosebnih odnosov, popolnoma zatrta.

Znanstveno podprto spoznanje o kvalitetah EQ je postavilo na glavo stara stoletna naziranja o medsebojni napetosti med razumom in občutki. Spoznanje, da obstajata dve vrsti možganov, dve različni inteligentnosti in dva tipa mišljenja: razum in čustva podre do sedaj trdno tezo usmerjeno samo v racionalizem. Dejstvo, da intelekt brez čustvene inteligentnosti ne more delovati celovito je začelo prebujati ljudi iz dolgega spanca in čustvena inteligenca je kot vulkan privrela na dan. In prav je tako. Čepra marsikdo pravi, da je to samo modna muha ali trenutni trend mislim, da je to prvinska zadeva, ki se jo moramo lototi zelo resno in z vso našo pozornostjo. Kajti prihodnost človeštva ne leži samo v denarju, inovacijah in globalizaciji, temveč na človeku samem in njegovem notranjem potencialu razumevanja drugih in pozitivnem delovanju v družbeno-socialnih odnosih.

Bistveno je to, da se zavedamo,da: "Čustvena inteligenca ni genetsko pogojena in se je da naučiti!!!"

Otroci spoznavajo samega sebe

Otroci imajo dve vrsti uma- tistega, ki misli in tistega, ki čuti. Pod kodri in čepicami, takoj za kontaktnimi lečami in trepalnicami, se nahajata 2 sistema, ki uravnavata dve različni, a soodvisni vrsti inteligence: razumsko ( IQ ) in čustveno ( EQ ). Od obeh je odvisno, kako otroci delujejo vsak dan in vse življenje.